Gorjanci so največje dolenjsko pogorje, ki se razteza vzdolž južne meje Slovenije, z najvišjo točko, Trdinovim vrhom, na višini 1178 metrov. Zanj je značilna izjemna prepletenost panonskih in kraških značilnosti. Območje prekrivajo obsežni bukovi gozdovi z ohranjenimi pragozdnimi ostanki in znamenite gorjanske košenice. S številnimi izviri so tudi rezervoar pitne vode za novomeško kotlino. Gorjanci pa niso le naravna znamenitost, temveč tudi zakladnica bogatega ljudskega izročila, ki ga je literarno ovekovečil Janez Trdina v svojem delu Bajke in povesti o Gorjancih.
Razmeroma nepregledno in težko prehodno hribovje poraščajo prostrani bukovi gozdovi. Vrhove Gorjancev porašča pri nas redek preddinarski visokogorski bukov gozd. Težko dostopni gozdovi so bili stoletja pomembni le za domačo rabo in oglarjenje. Na Ravni gori in pod Trdinovim vrhom sta ohranjena ter iz gospodarjenja z gozdovi izločena pragozdna ostanka kot naravni rezervat. To sta pragozd Ravna gora in pragozd Trdinov vrh, ki je bil pravno zavarovan leta 1980. V dolini Kobile pa je ohranjen gozdni rezervat Kobila.
Za krajinsko in ekološko podobo Gorjancev so pomembne košenice z redkimi rastlinskimi vrstami, ki prekinjajo gozdnato podobo severnih pobočij Gorjancev. Gorjanske košenice, kot imenujemo suha travišča na Gorjancih, so nastale s krčenjem gozda za košnjo in pašo. V času cvetenja jih odlikujejo bujnost, obilje vrst in barvna pestrost. Na njih rastejo številne vrste kukavičevk oziroma divjih orhidej. Floristične gorjanske posebnosti so rumenocvetna panonska detelja, kranjski šebenik, hrvaški klinček pa tudi kranjska lilija in lepi čeveljc.
Pomembno bogastvo Gorjancev so številni izviri (Minutnik, Gospodična, Jordanov studenec) in potoki (Klamfer, Pendirjevka, Kobila, Sušica) v ozkih in globoko zajedenih dolinah.
Naravne danosti Gorjancev vse od prazgodovine nadgrajuje pestra poselitvena preteklost. Zanjo je značilno sožitje obmejnega slovenskega in uskoškega prebivalstva. Gospodarsko izkoriščanje obsežnih gozdov se je začelo leta 1838, ko je bila pri Dolžu zgrajena glažuta, intenzivneje pa po prvi svetovni vojni z žago pri Fabriki, do katere je vozila gozdna železnica, ter pletersko žago v dolini Kobile.
Po slemenu Gorjancev poteka državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Na hrvaški strani, kjer so Gorjanci poznani kot Žumberačko gorje, tudi Žumberačka gora, nemško Uskokengebirge, je bil leta 1999 osnovan Park prirode Žumberak – Samoborsko gorje. Na slovenski strani pa je predvideno, da se osrednji del Gorjancev zavaruje kot krajinski park.
Gorjanci imajo velik rekreacijski pomen, saj s številnimi markiranimi pohodniškimi in planinskim potmi ter stalno oskrbovanima planinskima domovoma (Planinski dom pri Gospodični ter Planinski dom Miklavž) predstavljajo priljubljeno točko za pohodnike in planince. Najbolj obiskano dolenjsko hribovje je skupaj s Trdinovim vrhom del ali zaključek številnih pohodnih poti. Najdaljša med vsemi je okoli 150 kilometrov dolga Trdinova pot, ki ima za izhodišče Novo mesto, vodi pa po najlepših predelih Dolenjske, ki jih je v svojih zapiskih popisoval pisatelj Janez Trdina.