Grad Hmeljnik, ki se ponaša z dolgo in zanimivo preteklostjo, sodi med najstarejše gradove v Sloveniji. Zgrajen je bil v 12. stoletju in naj bi ime dobil po hmelju, ki je nekoč bujno rasel v okolici. Grad stoji na vzpetini v vasi Gorenje Kamenje v bližini Novega mesta in ponuja čudovit razgled na dolenjsko pokrajino.
Bogata zgodovina gradu Hmeljnik je tesno povezana z menjavo njegovih lastnikov. Grad je v pisnih virih prvič omenjen leta 1217, vendar ni veliko znanega o njegovih prvih lastnikih. Najbolj znani lastniki gradu, gospoda plemenita Hopfenbach ali hmeljniški gospodje, so izumrli v začetku 14. stoletja. Znano je, da so grad v srednjem veku upravljali hmeljniški vitezi, ki so mu dali značaj fevdalne utrdbe. V 15. stoletju je grad prešel v last črnomaljskih grofov, kar je še dodatno utrdilo njegov pomen v regiji. Leta 1876 sta grad prevzela zakonca Wamboldt, znana homeopata, ki sta na gradu zdravila ljudi in celo prašiče. Zadnji lastnik je bil Filip Hugo baron Wamboldt pl. Umstadt, ki je grad temeljito obnovil in ga po letu 1938 prepustil hčeri Ani. Grad so maja 1942 požgali partizani. Še pred tem so ga domačini popolnoma izropali.
Hmeljnik je tipičen grad na hribu, nad osrednjim delom se dviga stopniščni stolp, ki vodi do zgornjega dela gradu. V gotski dobi so dozidali še en stolp in vzhodno krilo, ob gradu pa kapelico svetega Pankracija. V času turških vpadov je bilo zgrajeno dvojno obzidje, utrjeno z okroglimi stražnimi stolpi in dvižnim mostom, ki je na vzhodu premoščal širok obrambni jarek. V renesansi pa so, kot zadnji dodatek h gradu, nastale po drugi svetovni vojni uničene dvoriščne arkade, ki so obdajale notranje dvorišče in so danes delno obnovljene. Obnovitvena dela so se začela konec petdesetih let 20. stoletja, vendar so se kmalu ustavila. Grad Hmeljnik je od leta 1999 zavarovan kot kulturni spomenik državnega pomena.
Grad Hmeljnik je skozi stoletja ohranil zanimivo zgodovinsko plastovitost. Zanimivo je, da se v listini iz leta 1223 omenjata izraza Hopfenbach in inferior Hopfenbach. Po nekaterih razlagah bi to lahko pomenilo, da sta nekoč obstajala dva gradova z istim imenom, kar potrjujejo tudi zapisi Janeza Vajkarda Valvasorja. Ali sta gradova dejansko obstajala ali gre le za različne dele enotnega posestva, ostaja uganka, ki buri domišljijo zgodovinarjev in ljubiteljev dediščine.