Luknja (nemško Luegg) je grad, katerega ruševine najdemo pod skalnim previsom Lukenjske gore, nad izvirom rečice Prečna oziroma zadnjega izvira reke Temenice blizu Prečne pri Novem mestu.
Ruševine nekoč mogočnega gradu, ki so ga sezidali vitezi Lueggerji, stojijo na izvirom Luknja. Grad je na zahodni strani varovalo visoko ostenje, na severu in vzhodu strmo pobočje, na jugu pa obrambni jarek z dvižnim mostom. Prvič je bil omenjen leta 1351 kot daz Lueg, še istega leta je bil tudi razdejan. V drugi polovici 14. stoletja so grad, ki je bil tedaj v lasti Erazma Predjamskega, obnovili. Grad so vnovič obnovili leta 1550 pod lastništvom rodbine Galli pl. Gallenstein ter nova poslopja in obzidje pozidali z obrambnimi stolpi.
Grad je bil na začetku 20. stoletja še ohranjen, medtem ko se je med prvo svetovno vojno že podrlo ostrešje. Decembra leta 1912 je namreč grad odkupila Ljudska posojilnica v Ljubljani, od katere ga je nato odkupil novomeški trgovec Franc Seidl, ki je bil lastnik gradu do druge svetovne vojne. Zaradi davka na strehe po prvi svetovni vojni je lastnik streho razkril in grad prepustil propadanju.
Grajske razvaline so danes dokaj dobro ohranjene, iz njih pa so razvidni ostanki prvotnega gradu s stolpasto stavbo, obrambnimi stolpi in kamnitimi okenskimi okvirji. V bližini stoji Marof, ohranjena pristava gradu Luknja. Dostop do razvalin je možen po gozdni pešpoti.