Grad Otočec (nemško Burg Wördl), kulturni spomenik državnega pomena, je edini vodni grad v Sloveniji. Stoji na enem od otokov reke Krke nedaleč od Novega mesta. Danes je grad urejen v luksuzni 5-zvezdični hotel, prenovljen leta 2009, v duhu gotike in renesanse.
Grad leži na otoku reke Krke med plitvimi tokovi vodotoka, polnega lehnjakovih pragov in otočkov. Prvič je bil omenjen v 13. stoletju, točneje leta 1252, ko so v njem prebivali vazali freisinških škofov, vitezi Otoški. Izumrli so v 15. stoletju, naslednji lastniki pa so bili iz vrst tirolske plemiške rodbine Villandres. Leta 1560 je grad v upravljanje prejel stotnik žumberaških uskokov, baron Ivan Lenković. Leta 1629 je lastnik postal pl. Janez Sonce; o njem je Ivan Tavčar napisal povest. Sredi 18. stoletja je grad postal del posesti plemiške rodbine Schweiger – Lerchenfeld, od leta 1854 do konca 2. svetovne vojne pa je bil v lasti rodbine Margheri de Commandona.
Leta 1942 so grad požgali partizani, po vojni je bil obnovljen in predan hotelski namembnosti. V gradu je hotel visoke kategorije. Poznavalci visoko cenijo zanesljivo kakovost in izvirnost grajske kuhinje. Današnja podoba gradu obsega okvirasto obzidje s štirimi okroglimi obrambnimi stolpi in predelanim osrednjim obrambnim stolpom nad vhodom v notranje dvorišče.
Grad obdaja grajski park, ki je kot nalašč za ležeren sprehod. Je tudi največja vzdrževana parkovna površina v Mestni občini Novo mesto. Ima krajinsko-oblikovno, kulturno-pričevalno in rekreacijsko vrednost.
Kot kažejo skopi zgodovinski viri, je park na otoku nastal za časa lastništva plemiške družine Schweiger – Larchenfeld (1727–1850), najverjetneje na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Franciscejski kataster (okoli leta 1825) prikazuje drevoredno os vzdolž otoka, ki povezuje vhod v grad s skrajnim vzhodnim delom otoka. Drevoredno os je zaključeval vrtni paviljon, o katerem pa ni nobenih drugih podatkov. Danes o parkovni ureditvi iz 19. stoletja ni več nobenih sledi. Najstarejša drevesa v parku so stara dobrih sto let, večina pa je bila posajena šele po obnovi gradu v petdesetih letih 20. stoletja. Poleg avtohtonih drevesnih vrst, kot so na primer črna jelša, bela vrba, črni topol, dob itd. ter pri nas že kar običajnega divjega kostanja, rastejo v parku še številne eksotične drevesne vrste, kot so močvirska cipresa, tulipanovec, cigarovec, gledičija in druge. Današnja oblikovna zasnova parka je neformalna – organska, po vzorih angleškega krajinskega sloga. Odsotnost zgodovinskih parkovnih prvin nadomešča izjemna slikovitost podobe parkovno urejenega otoka z gradom, ki se zrcali na gladini Krke.
Stoletni šarm grajskega okolja, skritega v objemu reke Krke, preseneča s svojo naravno, umirjeno lepoto. Grajsko poslopje skupaj s parkom s svojo lego oblikuje na otoku sredi reke Krke eno od ambientalno najslikovitejših podob v Sloveniji.