Največja dolenjska reka Krka je po dolžini druga najdaljša povsem slovenska reka (za Savinjo) in je najdaljši desni pritok Save v Sloveniji. Izvira v Suhi krajini, teče proti jugovzhodu, nato zavije na severovzhod, teče skozi Novo mesto in po vsej dolžini po Krški kotlini ter se pri Brežicah izliva v Savo.
Zlasti v zgornjem in srednjem toku je Krka prava kraška reka, saj dobiva skoraj vso vodo iz kraških izvirov. Povsem drugačna je v spodnjem toku od Otočca navzdol. Tu se ob reki začenja široka poplavna ravnica, po kateri se Krka razliva ob vsakem nekoliko višjem vodostaju, včasih tudi večkrat na leto.
Danes je neposredno z reko povezan turizem tako v zgornjem toku, kjer je ob reki več turističnih kmetij, kot ob spodnjem toku, kjer so najpomembnejše turistične točke grad Otočec z bogato turistično ponudbo ter Novo mesto in dolvodno Kostanjevica na Krki, mesti z bogato zgodovino. Krka obiskovalcem in izletnikom omogoča različne dejavnosti: čolnarjenje, ribolov in kopanje, ob njej pa so speljane tudi lepe pohodniške in kolesarske poti.
Ob zgornjem toku Krke so nekoč delovali številni mlini in žage, saj je bil to edini vir vodne energije za celotno Suho krajino. Tone Knez in Janez Bogataj v delu Po dolini zgornje Krke opisujeta, da so še v drugi polovici 19. stoletja redno mleli v 24 mlinih, phali ječmen, proso in ajdo v treh stopah, izdelovali sukno v dveh valjkalnicah, žagali na 14 žagah in kovali v petih kovačijah. Pri zadnji številki niso upoštevani veliki kovaški in železolivarski obrati v Zagradcu in na Dvoru ter papirnica in usnjarna v Žužemberku. Po koncu druge svetovne vojne so vodni obrati drug za drugim umirali, nekaj opuščenih še vedno stoji, v celotni zgornji dolini pa deluje samo še Štupnikov mlin v Zagradcu.
Krka je od izvira do izliva vključena v varovana območja Natura 2000. Reko odlikuje naravna ohranjenost, saj daje zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Krka je znana po izredni pestrosti ptic, kar zlasti velja za zimski čas, in rib, saj lahko v njej naštejemo kar 38 različnih vrst. Krka je dom tudi dveh najbolj ogroženih obvodnih sesalcev v Evropi, vidre in bobra. V zgornjem delu porečja Krke, kjer so številni kraški izviri, živijo številne endemične jamske živali. Tudi reka in njeni pritoki so biološko zelo bogati, saj v njih živi 52 vrst rib in ena vrsta piškurja. Krka je zelo pomembna tudi za športni ribolov; najpomembnejše lovne ribe so potočna postrv, šarenka in lipan.
Dolenjska lepotica je edina slovenska reka, ki v strugi ustvarja lehnjak. Karbonatne kamnine, iz katerih je večinsko zgrajeno njeno porečje, in ugodna klima pogojujejo nastajanje lehnjaka, ki se na Krki izloča v obliki pregrad, pragov, jezov in otokov. Rečno strugo krasi okoli sto lehnjakovih pragov, ki ji dajejo edinstven značaj.
Tako kot ob vsaki reki so bile tudi v dolini reke Krke že zelo zgodaj speljane pomembne prometne povezave v smereh vzhod–zahod in sever–jug. Po nekaterih domnevah naj bi te poti uporabljali že v predantičnem obdobju. V tem obdobju je bila savska soteska precej manj primerna oziroma neprehodna, druge smeri pa so bile manj ustrezne. V dolnjem toku reke Krke in v njeni bližnji okolici so bila v predantiki starodavna selišča in gradišča ter druge naselbine in v antiki tudi rečna pristanišča, morda mostovi in brodovi, zanesljivo pa brodišča in cestne postaje. Reka je bila s prikladnimi plovili tudi plovna. V srednjem veku so bila ob njej središča fevdalnih gospostev in posestev z gradovi in pozneje z graščinami ter samostana. S prehodi čez reko je bila Krka primerna za mitnice in nadzorne točke v okviru obveznih oziroma predpisanih poti, ki so bile uvedene v srednjem veku. V dolini reke Krke in njeni bližnji okolici je bilo v Valvasorjevih časih približno 65 gradov in graščin, od katerih številni niso ohranjeni ali pa so ostanki samo zaščiteni. In prav zato se je v preteklosti doline Krke oprijel tudi vzdevek Dolina gradov.